Rodil se je 20. marca 43 pr. n. št. v mestu Sulmo v osrednji Italiji. Izhajal je iz premožne viteške družine, ki mu je omogočila kakovostno izobrazbo. V Rimu je študiral retoriko in pravo, saj je bil sprva namenjen politični oziroma uradniški karieri. Kljub temu ga je že zgodaj prevzela poezija, zato se je odpovedal javni službi in se posvetil literarnemu ustvarjanju.

Ovid je deloval v času cesarja Avgusta, ko je rimska država spodbujala moralne vrednote in red. Njegova poezija pa je pogosto izstopala po sproščenem, ironičnem in včasih provokativnem tonu, zlasti v delih, ki obravnavajo ljubezen in zapeljevanje. Med njegovimi najpomembnejšimi deli so Amores, Heroides, Ars amatoriater monumentalneMetamorfoze, epska pesnitev v petnajstih knjigah, ki združuje več kot dvesto mitoloških zgodb o preobrazbah bogov, ljudi in narave.

Leta 8 n. št. je bil Ovid po ukazu cesarja Avgusta izgnan v Tomi ob obali Črnega morja. Razlog za izgnanstvo ostaja nejasen; pesnik ga je sam opisal z besedno zvezo »carmen et error« (»pesem in napaka«). V izgnanstvu je živel v osamljenosti in kulturni odmaknjenosti, kar se odraža v njegovih poznih delih Tristia in Epistulae ex Ponto, v katerih izraža domotožje in obup.

Ovid je umrl v izgnanstvu okoli leta 17 ali 18 n. št., ne da bi se mu uspelo vrniti v Rim. Kljub temu njegovo delo ostaja živo še danes. Zlasti Metamorfoze so postale neizčrpen vir navdiha za srednjeveške in renesančne pisce, slikarje ter skladatelje. Ovidij velja za pesnika, ki je mitologijo približal človeku in ji dal trajno mesto v evropski kulturni zavesti.