Po službi profesorja likovne vzgoje na gimnaziji ter večletnem statusu svobodnega umetnika je bil leta 1969 imenovan za docenta na Akademiji za likovno umetnost v Ljubljani, leta 1979 pa za rednega profesorja. Istega leta si je pridobil naziv magistra umetnostne zgodovine z disertacijo Teoretski sistemi Vasilija Kandinskega na beograjski univerzi.

Slogovno se je njegovo ustvarjanje tako v grafiki kot v slikarstvu iz začetnega realizma prek ekspresivnejših in analitično kubističnih stremljenj povzpelo do osebnih oblikovnih deformacij in v avtorsko razpoznaven kolorit, se prek zgledov italijanskih in francoskih modernistov približalo avantgardni abstraktni smeri.

Tršar se je ukvarjal tudi z likovno teorijo in kritiko. Napisal je več knjig in več TV-scenarijev o likovni problematiki ter nekaj monografij o slikarjih in kiparjih ter mladinskih knjig, humoresk, satir in dramskih besedil. Napisal in izdal je potopisno razmišljanje (Danski mozaik), otroško igrico Zgodba o dedku Mrazu, napisal in ilustriral otroški povesti Indijanci, gusarji in detektivi in Zgodbe o psu Riku; izbor likovnih kritik in esejev Hoja za poustvarjeno lepoto, zbirko razmišljanj o tradicionalnem slikarstvu in začetkih moderne Sprehod po pariških galerijah,  Otroštvo, Kopist in samota; avtobiografski Dotik smrti, pesniško zbirko Žejni soj oči, satire Znanstvena metoda, črtice Razsevki podob, dnevniške zapiske Razmišljanja ob paleti ter posmrtno so izšli spomini Moja akademijska leta.