Človek v tragičnem boju z usodo, temeljna snov njegovega ustvarjanja, je našla izviren izraz v romanih, novelah in povestih, najbolj prepričljivo pa nemara prav v dvaindvajsetih dramah, ki pod vplivom Nietzscheja in Schopenhauerja prikazujejo univerzalno dihotomijo bivanja, razpetost med življenjem in smrtjo. Njegove drame so igre idej, v katerih je naturalistični videz odstranjen, svet pa je prikazan v svojem zaostrenem, zgoščenem bistvu, kot golo stanje razuma in duše.
Človekovo življenje, igra v petih prizorih iz leta 1906, ki sta jo uprizorila tako Mejerhold kot Stanislavski, danes velja za osrednje dramsko delo Andrejeva in po mnenju Aleksandra Bloka tudi najbolj avtobiografsko. Filozofska drama v stilizirani in lirični dramski govorici razgrinja življenje kot potovanje proti smrti in tako z vso urgentnostjo na presunljiv in izviren način upoveduje munchovski krik človeka sredi antinomično razklanega sveta.
