Po nekaj letih poučevanja v Trstu se je leta 1929 izselil v Jugoslavijo, v Ljubljani je bil sprva gimnazijski profesor, nato je delal na Manjšinskem inštitutu.  Leta 1941 so ga prijeli, na drugem tržaškem procesu obsodili na smrt in pomilostili na dosmrtno ječo; v ječi je bil na Elbi do leta 1944, ko je odšel v partizane. Bil je podpredsednik PNOO za Slovensko primorje, član študijske komisije SNOS in tajnik komisije za zahodno slovensko mejo. 

Po koncu 2. svetovne vojne je kot izvedenec iz Inštituta za mednarodna vprašanja sodeloval na mirovnih konferencah v Londonu in Parizu 1945, 1946. Od 1947 do 1969 je bil znanstveni sodelavec in kasneje ravnatelj Inštituta za narodnostna vprašanja.

V Trstu je bil tajnik društva Prosveta in je vodil številne pomembne društvene dejavnosti. Načrtno je zbiral gradivo o zatiranju Slovencev in Hrvatov na Primorskem in ustvaril temelje za znanstveno proučevanje položaja Slovencev v Italiji.

O položaju Slovencev in Hrvatov pod fašizmom je izdal knjigo Life-and-death Struggle of a National Minority (Boj narodne manjšine na življenje in smrt), 1937. Od strokovnih del so  pomembna Materija in energija, 1923, V svetu atomov, 1948, več knjig o fizikih, tudi slovenskih, Ljudska astronomija, Ljubljana, Gorica, 1930. Uredil je 23 letnikov Proteusa in zanj napisal številne članke. Izbran je bil za častnega člana Prirodoslovnega društva in Društva matematikov, fizikov in astronomov.

Prirodoslovno društvo Slovenije ga je leta 1964 izbralo za častnega člana, prav tako DMFA  leta 1974 za svojega drugega častnega člana, Slovenska Matica pa za zaslužnega člana.