Prvo svetovno vojno je večidel prebil v ruskem ujetništvu. Po koncu vojne se je vpisal na Eksportno akademijo na Dunaju, po enem semestru se je preusmeril in lotil študija filozofije na univerzah v Pragi, na Dunaju, v Parizu, Zagrebu in Ljubljani, vmes je obiskal še univerzi v Krakovu in Bonnu. Filozofski študij je zaključil in diplomiral 1929. v Ljubljani. Že med študijem se je ukvarjal z literarno kritiko in zgodovino ter s prevajanjem. Od 1934 do 1941 je bil dramaturg v ljubljanski Drami slovenskega narodnega gledališča. Med drugo svetovno vojno se je uspešno uveljavil v politiki, ki ga je zaposlovala še v povojnih letih, hkrati je od leta 1946 nekaj časa predaval kot redni profesor za teorijo drame na ljubljanski Akademiji za gledališče, radio, film in televizijo. V javnem življenju se je pojavil razmeroma pozno. Literarno kritiko je začel sistematično gojiti pri tridesetih letih, v politiko je dejavno posegel po svojem petinštiridesetem letu. Redni član Slovenske akademije znanosti in umetnosti je postal 6. decembra 1949, njen predsednik je bil od 1952 do 1976, njen člastni član pa od 1976.

Vidmarjeva značilnost je navzočnost v ospredju dogajanja, literarnega, kulturnega in političnega, kolikor sploh ni bil prvi med prvimi. Spomniti kaže na njegovo apodiktično, skoraj karizmatično literarno kritiko, čeprav nikoli ni bil brez nevarne konkurence na drugi strani, saj je imel med vojnama hude nasprotnike v katoliškem delu naše književnosti, po drugi svetovni vojni pa med kritičnimi predstavniki mlade generacije. Še bolj izrazito je bilo Vidmarjevo prvenstvo v politiki med drugo svetovno vojno in nekaj let po njej. (Osvobodilna fronta, Slovenski narodnoosvobodilni svet, Ljudska skupščina Jugoslavije in Ljudska skupščina Slovenije). Bil je predsednik v visokih znanstvenih in kulturnih ustanovah, predvsem v Slovenski akademiji znanosti in umetnosti z doslej najdaljšo dobo predsednikovanja, skoraj četrt stoletja je vodil Sterijino pozorje v Novem Sadu in dolga leta je predsedoval Zvezi književnikov Jugoslavije ter mnogim drugim svetom, odborom in uredništvom. Prejel je domala vsa, vsekakor vsa najvišja državna priznanja in odlikovanja.

Pritrdilno pa se je Vidmar zapisal v naš zgodovinski spomin s tezo o avtonomnem položaju umetnosti, sicer ne kot časovno prvi, temveč kot prvi, ki je razločevanje med estetiko in ideologijo branil z zanj značilno polemično silovitostjo. Tudi poklic literarnega kritika je opravljal s prepričanjem izvoljene osebnosti. Z izjemno sugestivnostjo svojih sodb, ki je mejila že na brezpogojnost, je vnašal nemir v slovensko in mednarodno javnost ter izzival nasprotnike, da so mu ugovarjali, neredko ob tihem priznanju njegove intelektualne premoči. Njegova duhovna dediščina je postala bistveni sestavni del slovenske kulturne in estetske zavesti.

Izbrane knjižne izdaje:

• Kulturni problem slovenstva (1932)
• Oton Župančič: kritična portretna študija (1935)
• Literarne kritike (1951)
• Dr. France Prešeren (esej, 1954)
• Meditacije (1954)
• Dramaturški listki (1962)
• Drobni eseji (1962)
• Polemike (1963)
• Srečanje z zgodovino (1963)
• Literarni eseji (1966)
• Dnevniki (1968)
• Gledališke kritike (1968)
• Ivan Cankar (1969)
• Slovenske razprave (1970)
• K našemu trenutki (1973)
• Oton Župančič (zbirka Znameniti Slovenci) (1978)
• Obrazi (1979)
• Presoje (1980)
• Esej o lepoti (1981)
• Mrtvaški ples (1983)
• Slovensko pismo (1984)
• Sile časa (1985) …