Locke je nadaljeval ideje Francisa Bacona in pomembno vplival na razvoj moderne politične filozofije. Skupaj z Grotiusom, Hobbesom, Pufendorfom, Rousseaujem in Kantom je sooblikoval teorijo družbene pogodbe, ki razume državo kot dogovor med oblastjo in ljudstvom ter je močno vplivala na revolucije 18. in 19. stoletja. Njegov liberalizem, ki je izzival božansko pravico kraljev, je vplival tudi na oblikovanje političnega sistema ZDA. Locke velja za začetnika modernih pojmov identitete in osebnosti, njegove zamisli pa so zaznamovale mislece, kot so Hume, Rousseau in Kant.

V Pismu o toleranci (1689) je zagovarjal versko mirnost in trdil, da se prepričanj ne da spreminjati s silo, zato bi vsiljevanje ene vere povzročilo le še več nemirov. Menil je, da naj bi v družbi obstajale le tiste vere, ki sprejemajo versko toleranco, kar je sprožilo močne odzive v cerkvenih krogih, vendar je njegovo stališče med ljudmi postalo zelo priljubljeno in pospešilo sprejemanje zakonov o verski strpnosti.

V filozofiji je videl predvsem sredstvo za razjasnitev pojmovne osnove znanosti, zato je svoj esej Esej o človeškem razumu (1690) začel z zavrnitvijo nauka o vrojenih idejah, v nasprotju s katerim je trdil, da so vse ideje izkustvenega izvora. Britanski filozof Bertrand Russel je o Locku zapisal, da »ni niti najglobji niti najizvirnejši mislec, je pa njegovo delo močno in trajno vplivalo na filozofijo in politično življenje.«^[