V času njegovega županovanja so zgradili električno cestno železnico, mestno elektrarno in plinarno, mestno kopel in ubožnico, začeli so regulirati Ljubljanico, s slovenskimi šolami je mesto postajalo intelektualno narodno središče. Postavili so spomenike Prešernu, Trubarju, cesarju Francu Jožefu … Hribar je preuredil mestni arhiv in ustanovil knjižnico. Zavzemal se je za ustanovitev slovenske univerze in slovenskega muzeja. V času Hribarjevega županovanja je Ljubljana postala moderno mesto.
Po koncu vojne leta 1918 so se uresničile njegove politične sanje: Hribar je 29. oktobra 1918 na Kongresnem trgu v Ljubljani oznanil razglasitev Države Slovencev, Hrvatov in Srbov. Z nastankom Kraljevine Srbov, Hrvatov in Slovencev si je izbral poslaniško mesto v Pragi (1919–1921), nato je prevzel položaj kraljevega namestnika za Slovenijo (1921–1923). V letih od 1932 do 1938 ga je kralj Aleksander imenoval za senatorja Kraljevine Jugoslavije. Z okupacijo slovenskih dežel leta 1941 se ni mogel sprijazniti. S poslovilnim pismom je podal še zadnja svoja razmišljanja o ljubezni do domovine in samostojnosti slovenskega naroda in umrl 18. aprila 1941: »Manj strašna noč je v črne zemlje krili, kot so pod svetlim solncem sužni dnovi.«

Od leta 1867 je objavljal in prevajal za časopise Zgodnja danica, Učiteljski tovariš, Slovenski narod idr. Leta 1868 pa je pod psevdonimom Bogumil Trzinski napisal libreto Kralj Matjaž. Pisal je tudi pesmi, saj sta skupaj z Filipom Haderlapom leta 1872 izdala pesniško zbirko Brstje. Prijateljeval je tudi s slovenskimi kulturniki, kot so Anton Aškerc, Simon Gregorčič, Alojz Gradnik, Janez Trdina, Rudolf Maister in drugimi. Leta 1884 je ustanovil revijo Slovan in nekaj let kasneje Slovanski svet. Zelo dejaven pa je bil tudi v društvih: Dramatično društvo, ljubljanski Sokol, Družba sv. Cirila in Metoda. Prevajal je iz slovanskih jezikov, francoščine in italijanščine, npr. Puškinove pesmi, La Fontainove Basni. Prav tako pa je v slovanske jezike prevajal dela Franceta Prešerna in drugih slovenskih pesnikov in literatov. V rokopisu so se ohranile njegove pesmi, črtice, zgodovinska drama Dimitrij Ivanovič Donskoj in roman Gospod Izidor Fučec: srednjeveška povest naših dni. Slednjega je pisal v letih 1916–17, 1924–25 in 1929 in vpletal vanj tudi aktualne dogodke. Obsega 4290 rokopisnih strani in je eden najobsežnejših proznih del v slovenski književnosti. Med letoma 1928 in 1933 je napisal svoje spomine.