Od leta 1946 do upokojitve leta 1980 je bil redni profesor za urbanizem in javne zgradbe na Fakulteti za arhitekturo, gradbeništvo in geodezijo Univerze v Ljubljani. Bil je tudi izredni član SAZU od 7. februarja 1969 ter redni član od 29. marca 1979. Njegovo delo obsega področja arhitekture in urbanizma, oblikovanja, likovne umetnosti in arhitekturno publicistiko. Med njegovimi najpomembnejšimi deli so stavba Okrajnega ljudskega odbora v Kranju, stavbni kompleks Trga republike in stanovanjsko-poslovni kompleks Ferantov vrt v Ljubljani, med prvimi pa kostnica padlih v prvi svetovni vojni na ljubljanskem pokopališču in ljubljanska Moderna galerija. V njegovem opusu izstopata tudi dve spominski ureditvi, grobišči v Begunjah in na Rabu, ter npr. zelo vpliven načrt idealne soseske za pet tisoč prebivalcev (1958). Zelo plodno je bilo Ravnikarjevo delo pri popularizaciji arhitekture v domačem in tujem tisku. Bil je tudi pobudnik za nastanek prve slovenske samostojne revije Arhitekt.
Ravnikar je eden najvidnejših slovenskih arhitektov po drugi svetovni vojni in nosilec sprememb v arhitekturi, tudi s poskusom reforme študija arhitekture. Bil je član Slovenske akademije znanosti in umetnosti ter imel naslov zaslužnega profesorja Univerze v Ljubljani, Tehniška univerza v Gradcu pa mu je leta 1988 podelila častni doktorat. Bil je tudi ustanovni in častni član Društva arhitektov.
Sodeloval je na številnih slovenskih in mednarodnih natečajih, kjer je osvojil veliko visokih priznanj, 17 prvih nagrad, a glede na število zmag na natečajih je bilo relativno malo realizacij. Med drugim je leta 1964 prejel nagrado ex aequo za natečajni načrt ureditve umetnega otoka Tronchetto v Benetkah (izvedbeni načrti 1965-1967), ki pa ni bil realiziran. Poleg številnih drugih nagrad je prejel dve Prešernovi in dve Plečnikovi nagradi.
