Magris je diplomiral na Univerzi v Torinu, kjer je študiral germanistiko, od leta 1978 pa je profesor sodobne nemške književnosti na Univerzi v Trstu.

Je esejist in kolumnist italijanskega časopisa Corriere della Sera ter drugih evropskih revij in časopisov. Njegove številne študije so v Italiji pripomogle k spodbujanju zavesti o srednjeevropski kulturi in literaturi habsburškega mita, koncepta, ki ga je skoval leta 1963.

Magris je član več evropskih akademij in je bil med letoma 1994 in 1996 senator v italijanskem senatu.

Upokojeni univerzitetni profesor nemške književnosti, gostujoči predavatelj na številnih tujih univerzah, prevajalec, esejist in pisec številnih literarnih študij v središče svojega dela postavlja zelo posebne ljudi s posebnimi usodami na stičišču več kultur, ki so resnično živeli ali še živijo, s svojim lucidno prodornim pogledom na resničnost, o katerem sam pravi, da “vsak delček stvarnosti zahteva arheologa ali geologa, ki ga razvozla, in morda književnost ni nič drugega kot ta arheologija”. Izvir vseh njegovih pisateljskih popotovanj in raziskovanj pa je osebna izkušnja globoke bolečine, v primerjavi s katero “niti veliki Shakespeare in Dante nista nič, a pisanje nam omogoča, da nas bolečina ne odnese s seboj, hkrati pa je pisanje tudi še nekaj drugega – je akt velike radodarnosti”. Literarna kritika je to radodarnost nagradila s številnimi pomembnimi literamimi priznanji, med drugimi z najvidnejšo italijansko nagrado Strega in špansko nagrado asturijskega princa. Leta 2009 je pri nas prejel nagrado Vilenice, v Nemčiji pa mirovno nagrado nemških knjigotržcev, ki je pobudila njegov roman Brazgotine. 

Njegova prva knjiga o habsburškem mitu v sodobni avstrijski književnosti je ponovno odkrila srednjeevropsko književnost. Njegovi novinarski zapisi so bili zbrani v Dietro le parole (Za besedami, 1978) in Itaca e oltre (Itaka in čez, 1982). Napisal je eseje o E.T.A. Hoffmannu, Henriku Ibsenu, Italu Svevu, Robertu Musilu, Hermannu Hesseju in Jorgeju Luisu Borgesu. Njegovi romani in gledališke predstave, mnoge prevedene v več jezikov, vključujejo Illazioni su una sciabola (1984), Danubio (Donava, 1986), Stadelmann (1988), Un altro mare (1991) in Microcosmi (1997). Njegov preboj je bil roman Danubio (Donava, 1986), ki je “magnum opus”.

Dela: 

• Illazioni su una sciabola (Sklepi iz sablje, 1984)
• Danubio (Donava: Sentimentalno potovanje od izvira do Črnega morja, 1986)
• Stadelmann (1988)
• Un altro mare (Drugačno morje, 1991)
• Microcosmi (Mikrokozmosi, 1997) 
• Alla cieca (Na slepo, 2006)
• Non luogo a procedere (Blameless, 2015) 
• Tiempo curvo a Krems (2019)