V knjigi zbrane razprave sodijo na področje estetike in na področje likovne teorije. Razvrščene so v tri ločene dele. V del z lapidarnim naslovom
Umetnost so uvrščene estetiške razprave, v del
Likovna umetnost likovnoteoretske, v del
Umetnost v prostoru in času pa je avtor uvrstil dve razpravi, ki naj pokažeta teorijo na delu, torej njene potenciale in njene šibkosti, ko se »v živo« srečuje z umetnostnimi fenomeni. V delu
Umetnost beremo razprave o umetnostni identiteti danes, nekdaj in v prihodnosti, razpravo o umetnosti in vrednotah, o umetnosti vmesnega časa, v katerem se moderna končuje, obdobja, ki bi jo nasledilo, pa na obzorju še ni, ter razpravo o mejah v umetnosti, lateralnih oziroma širokih in vertikalnih, ki se umetnikom postavljajo naproti v obliki presežnih znamk umetnostne »dodane vrednosti«. Del, ki nosi naslov
Likovna umetnost, je posvečen likovnim in likovnoteoretskim vsebinam. Začne se z razpravo o umetnostnem mediju, ki je infrastruktura vsake umetnosti in infrastrukturni pojem vsake teorije umetnosti. Nadaljuje se z razpravo o različnosti med likovno in vizualno umetnostjo ter med likovno in vizualno hermenevtiko. Zadnja razprava v tem delu pa je posvečena slikarskemu stilu in dokazovanju avtorjeve hipoteze o njegovi aksiomatski naravi in organizaciji. V del
Umetnost v prostoru in času, v katerem naj bi se estetiška in likovnoteoretska teorija izkazali na odprtem terenu umetnostne fenomenologije, pa sta umeščeni dve razpravi: prva z naslovom
Modernizem v vzvratnem ogledalu, v kateri se obe teoriji znajdeta na visoki planoti modernistične sekularne metafizike, in druga, v knjigi najdaljša razprava z naslovom
Slovenska likovna umetnost po političnih prelomih 1945 in 1991. Njen prvi del, ki govori o slovenski umetnosti po letu 1945, je naslovljen
Čas svetle prihodnosti in »temnega modernizma«, drugi del, ki obravnava umetnostno fenomenologijo pred osamosvojitvijo in po njej, pa nosi naslov
Svit demokracije in horizonti poosamosvojitvenega časa.
