Oslo v dlani prepletata dva vira pesniškega glasu, čemur ustreza tudi grafična postavitev. Z desnega roba prihaja zaokrožena misel eno- ali večdelnih pesmi, ki vznikajo ob ljubezenski, duhovni, poetološki, ekološki, antropološki tematiki. Te pokončno napisane pesmi so arhitektura knjige, katere esencialno, refleksivno, filozofsko, etično vezivo so razdelki krajših, levo poravnanih, poševno napisanih pesmi. Naslovljene so s primorsko napovedno frazo »ma ti povem«. Raznotere pesmi ciklov »Ti povem« nagovarjajo otroka, drugega ter so kratke, izluščene pesmi, ki vabijo k samopremisleku, medgeneracijskemu pogovarjanju, sporazumevanju. Primerne so za naš informacijsko onesnažen čas, ki kliče po premisleku, gibanju k sebi, temelju, svetlobi. Domiselna inovativna gradnja pesniških segmentov, ki se sestavljajo in plastijo, da nastale kombinacije odpirajo pesmi v več dimenzij, privede do meditativnega učinka, pomiritve. Pod izvirnim eliptičnim naslovom Oslo [držim] v dlani se zvrstijo pesmi, ki bi jim, sledeč naslovni metaforiki košnje, zlahka rekli zgoščanje, otava, druga košnja. Kakor osla brusi, se z nežnostjo trka ostri tudi pesniška misel Petre Koršič.
