Miljana Cunta nas je začarala že s svojim prefinjenim prvencem Za pol neba, nadaljevala z bolj konceptualno zbirko pesmi v prozi Pesmi dneva in se v tretji knjigi Svetloba od zunaj vrnila k poetiki prvenca, ki se je subtilno približala duhovnemu, povzdignjenemu, skoraj eteričnemu. S svojo četrto pesniško zbirko Nekajkrat smo zašli, zdaj se vračamo se pesnica sicer še vedno sprehaja po isti pokrajini, a njen pogled je usmerjen ne več toliko navzgor kot med prste, kjer skozi svetlobo polzi neviden zlati prah. Glavna elementa zbirke sta prostor in čas, ki se upogibata, stikata, premikata, porajata brez kraja. A četudi bi želeli v pest ujeti svoj čas, da bi lahko vstopili in se vrnili, je to nemogoča naloga, ki se udejanja le skozi poezijo samo, skozi tisto materijo, ki zna ustaviti čas na papirju, kjer se platnice odpirajo neslišno kot dobro naoljena vrata. Odsotnost strahu v mnogih pesmih zato ni nič presenetljivega – pesnica se premika po času in prostoru gibko in lahkotno, zaznava podobe in jih zapisuje v večnost, v medprostore, kjer predmeti lebdijo v breztežnosti. Ne pretiravamo, če poezijo v zbirki označimo za nadčasovno ali celo nečasovno – ko se predamo verzom, tudi sami obstanemo med zrcaloma, začutimo ščemenje delčkov prahu na zlati svetlobi in si pustimo vrnitev, naj je kakršnakoli že.
