Razprava Moja skrivnost spada v obdobje Petrarcove osebne intelektualne in duhovne krize, saj se je od avignonskega papeškega dvora, kjer je preživel precejšen del življenja, vse bolj usmerjal nazaj k Italiji. Težnji po fizični vrnitvi k svojim izvorom sledi tudi duhovni obrat – Petrarca se od čaščenja antike vrača k preiskovanju krščanskih temeljev, a obenem s svojimi navedki dokazuje tudi nasprotno: da krščanske meditativnosti ne moremo doživeti brez temeljitega poznavanja klasične literature. Pisec že z naslovom dela nakaže, da želi predvsem preiskati samega sebe in svoja stremljenja, se poglobiti v skrivnost lastne osebnosti in v družbi svetega Avguština poiskati nove poti do Resnice, ki avtorja v delu kot poosebljena ženska tudi nagovori. Moja skrivnost kaže pot k iskanju samega sebe in bralcu ne ponuja dokončnih odgovorov, zato prevajalec Tomaž Potočnik v spremni besedi upravičeno poudarja, da ti »nasveti za življenje, ki so – ne glede na to, ali jih imenujemo krščanski ali stoiški – jedro Moje skrivnosti, danes, po skoraj sedemsto letih, niso nič manj uporabni, kot so bili v času avtorjevega življenja ali v antiki.«
