Ovidijeve Metamorfoze, ena temeljnih mojstrovin antične poezije, so neusahljiv vir mitoloških motivov, alegorij in personifikacij, iz katerega se napajajo ne le antična, ampak tudi vsa poznejša svetovna literatura pa tudi filozofija in upodabljajoča umetnost.
Pesnik v dvanajst tisoč verzih, zbranih v petnajstih knjigah, opeva okrog dvesto trideset mitoloških preobrazb. Začnejo se s spreminjanjem neurejenega kaosa v urejeni kozmos, končajo pa z apoteozo Julija Cezarja; prelivajo se druga v drugo, se prepletajo in upodabljajo preoblikovanje živega v živo in živega v mrtvo v razsežnosti med zemljo in vesoljem. Antični bogovi, ki so sužnji povsem običajnih človeških strasti in zablod, se že od stvarjenja sveta poigravajo z nižjimi božanstvi in z nemočnimi smrtniki ter uveljavljajo svoj brezprizivni božanski prav. Vsemogočni nebeščani, ki se na zemlji pojavljajo kar v človeški preobleki, jih preoblikujejo po mili volji in jih kaznujejo celo za svoje lastne moralne prestopke.
Tretja triada se začne s pohodom Argonavtov in nadaljuje z ljubeznijo med junakom Jazonom in čarovnico Medejo, ki se nato sprevrže v sovraštvo in tragedijo. Izbruhu kuge na otoku Ajgini sledi rojstvo novega ljudstva, nastalega iz mravelj, Atenec Kefal pa nehote smrtno rani ljubljeno Prokrido. Kraljična Skila se zaljubi v sovražnega kretskega kralja Minosa in izda očeta ter domovino. Tezej v kretskem labirintu ubije Minotavra in nehvaležno zapusti Ariadno, Dedal izgubi sina Ikara, lov na kalidonskega merjasca pa se konča z Meleagrovo smrtjo. Gostoljubna siromaka Filemon in Bavkida se spremenita v drevesi, bogoskrunskega Erizihtona doleti pravična kazen, Herkula pa kruta smrt pred apoteozo. Biblida umre od ljubezni do brata Kavna in Ifis v moški podobi dočaka ljubezen z Janto.
