France Bernik, literarni zgodovinar, esejist in dolgoletni predsednik Slovenske akademije znanosti in umetnosti v svoji avtobiografiji zajema čas od svojega najzgodnejšega otroštva do današnjih dni. Po eni strani njegovo pisanje zajema osebno intelektualno in etično rast, po drugi pa tudi širše dogajanje znotraj časa in prostora, v katerem je živel. Ker je ta čas razgibano slovensko in evropsko dvajseto stoletje, smo z njegovim pisanjem ob »kroniki njegovega življenja« dobili tudi poročilo občutljivega intelektualca o tej dobi, hkrati pa zanimive poglede na slovensko družbo, njeno znanost in kulturo, institucije, pomembne knjižne izdaje pri katerih je sodeloval bodisi kot avtor ali pa kot urednik v širokem razponu druge polovice dvajsetega in v začetku enaindvajsetega stoletja. Posebej pomembni so njegovi zapisi o srečanjih s kulturnimi delavci in državniki v času osamosvajanja in nastajanja slovenske države. Pisanje je poleg objektivnega poročila ves čas zaznamovano tudi z izrazito osebno noto.
