Umetnostni zgodovinar Lojze Gostiša (1923–2019) se je začel povezovati z umetniki v službi povojnih oblastnikov, a mu je srečevanje z ustvarjalci preraslo v pristno zanimanje za umetnost, v kateri je odkril svoj življenjski smisel. Pisca knjige je z njim na nenavaden način povezalo sodelovanje s Francetom Miheličem in Gostiševim vzornikom Marijanom Tršarjem ter nato še mentorski vpogled v njegovo zaključevanje študija. Ob delovnih srečevanjih v gostiščih avtorja najbolj preseneča Gostišev značaj, ki mu je usmerjal odločitve in življenjsko usodo, in strastna ljubezen do umetnosti, ki lahko ljudi poveže tudi ne glede na njihovo doživljanje zgodovinskega časa.
Knjiga je izšla ob podpori Javne agencije za knjigo RS in Slovenske akademije znanosti in umetnosti.
