Izločitev Urbančiča iz pedagoškega procesa pa se danes pozna na mnogih generacijah, ki so šle skozi invalidni, nekritični in ideološki proces univerzitetnega izobraževanja. V letu 1964 je prof. dr. Ivan Urbančič začel raziskovati na Inštitutu za sociologijo in filozofijo Univerze v Ljubljani, kamor mu je uspelo preusmeriti tudi druge kritične intelektualce, ki niso bili po volji komunističnemu režimu.
V osemdesetih letih prejšnjega stoletja je bil Urbančič med ustanovitelji alternativne Nove revije. Leta 1987 je bil soavtor Prispevkov za slovenski nacionalni program. Leta 1989 je bil med ustanovitelju Slovenske demokratične zveze, čeprav v času po slovenski pomladi ni sodeloval v aktivni politiki, pa je podpiral Slovensko demokratsko stranko. Leta 2004 je bil soustanovitelj civilno-družbene organizacije Zbora za republiko.
Ivan Urbančič se je rodil v kmečki družini v Rabiču pri Kobaridu. Ko je bil še otrok, se je njegova družina zaradi fašističnega preganjanja preselila v Kraljevino Jugoslavijo. Šest let so preživeli v Bistrici pri Bitoli, kjer so se naselili slovenski izseljenci iz Julijske krajine. Leta 1937 so se preselili v Črešnjevec pri Slovenski Bistrici. Tam se je srečal z Jožetom Pučnikom, s katerim je bil tudi dolgoletni prijatelj.
Po končani srednji tehnični šoli v Kranju je leto dni preživel v Beogradu, kjer je poslušal predavanja iz komunikacijske tehnologije, vendar ga je leta 1960 dr. Jože Pučnik prepričal, da se je vpisal na študij filozofije na ljubljanski univerzi. Med študijem je sodeloval s skupino mladih intelektualcev, ki se je imenovala Kritična generacija. Leta 1970 je doktoriral na Univerzi v Zagrebu. V letih 1969 in 1970 je študiral na Univerzi na Dunaju, v letih 1971 in 1972 pa na Univerzi v Kölnu, kjer je sodeloval s Karl-Heinzom Volkmann-Schluckom. V osemdesetih letih je bil urednik pri Slovenski matici, kjer je vodil prevod in prvo izdajo več zahodnih mislecev v slovenščino. Med drugim je pomagal izdati celotni opus Nietzscheja.
Je avtor številnih člankov in knjig, med njimi so knjige O krizi: epilog k Zgodovini nihilizma, Zgodovina nihilizma, Moč in oblast: iz pomnjenja konca in začetka, če omenimo le nekatere, nazadnje pa je leta 2014 izšlo delo Razmišljanja v preddverju filozofije. Preučeval je tudi slovensko filozofsko izročilo, med drugim je analiziral delo Franca Vebra ter filozofijo Friedricha Nietzscheja, ki jo je skoraj v celoti prevedel.
V knjigi Nevarnosti biti: krokiji o duhu evropskosti je prof. dr. Ivan Urbančič zapisal tudi tole misel: »Do bližine same je pot najdaljša, doumeti in ubesediti pa jo je zmeraj težko.« Prof. dr. Ivan Urbančič je to znal.
Urbančič je bil med ustanovitelji Slovenske demokratične zveze (SDZ), Nove revije, Zbora za republiko in leta 1987 tudi soavtor Prispevkov za slovenski nacionalni program.
Zanimali so ga predvsem problemi in možnosti mišljenja danes – v horizontu fenomenologije v širšem smislu, pri čemer je izhajal iz t.i. dovršitve evropske filozofije Karla Marxa, Friedricha Nietzscheja in Wilhelma Diltheya.
