Kot zelo cenjen antropolog je objavil vrsto strokovnih člankov in esejev, svoje prvo leposlovno delo pa je izdal leta 1978. V zadnjih petnajstih letih življenja je bil zlasti pisatelj in pesnik. Napisal je dve pesniški zbirki in sedemnajst romanov. Roman Toledski plameni kritiki štejejo za njegovega najboljšega in je zanj prejel kar štiri pomembne italijanske literarne nagrade.
“Angioni je kot antropolog preučeval predvsem kmečko kulturo Sardinije in se velikokrat postavil v bran malih kultur in jezikov, se z znanstvenim glasom zoperstavljal valjarju globalizacije,” je na predstavitvi slovenskega prevoda njegovega romana Toledski plameni dejal Miran Košuta, profesor slovenske književnosti na Univerzi v Trstu, ki je Angionija spoznal na Univerzi v Pécsu na Madžarskem, na simpoziju o preteklosti in prihodnosti evropskega romana.
Po duši je bil Angioni predvsem pesnik in pisatelj; objavil je 18 pripovednih del in dve pesniški zbirki. Več zgodb je postavil v Fraus, izmišljen kraj, nekakšno sardinsko različico Marquezovega Maconda. Zanimiv za slovenski prevod pa bi bil zlasti roman Gabbiani sul Carso (Galebi nad Krasom) iz leta 2010, ki se dogaja v Trstu in na okoliškem Krasu – Angioni je vojaški rok služil na Opčinah. “To je detektivka, že kar vohunski roman, epopeja naše obmejnosti v tistih delikatnih letih sporov ob železni zavesi,” je pojasnil Košuta in dodal, da Angioni kot zelo raznoroden pripovednik velja tudi za utemeljitelja nove sardinske detektivke.
