V letih 1965−1988 je bil asistent na Inštitutu za slavistiko in lektor na Inštitutu za izobraževanje prevajalcev in tolmačev  v Gradcu. Od leta 1988 je bil redni profesor in predstojnik tega inštituta. Bil je med pobudniki Koroških kulturnih dnevov (skupaj s člani ljubljanske univerze so prirejali vsakoletno osrednjo koroško kulturno-znanstveno prireditev) in predsednik Krščanske kulturne zveze. Prizadeval si je za normalizacijo odnosov med slovenskimi strankami na Koroškem, opozarjajoč na škodljive posledice enostranskih ideoloških opredelitev.

Bil je predsednik Avstrijske študijske komisije za izobraževanje prevajalcev in tolmačev in podpredsednik združenja CIUTI (Mednarodnega združenja prevajalskih inštitutov). Raziskoval je zgodovino slovenskega jezika, jezikovne stike ter teoretična in praktična vprašanja prevodoslovja. Leta 1984 se je habilitiral s kritično izdajo del Urbana Jarnika. Posebna prireditev tega dela je njegova knjiga Urban Jarnik: pesmi in prevodi (2002), ki je dopolnjena z obširnimi opombami, komentarji in kazali.

Pisal je tudi pesmi, leta 1965 je izdal pesniško zbirko Tihožitja. Za njegovo liriko sta značilni stroga pesniška oblika in z mitološko motiviko izpovedano koroško slovenstvo.

Ker za slovenistično profesuro (zaradi preusmeritve graške slavistike vstran od slovenistike) ni bilo sistemske možnosti, se je Prunč preusmeril na prevajalstvo in v Gradcu kot predstojnik izdelal znanstveno infrastrukturo inštituta (predvsem knjižnice, dokumentacije, kadra). Posebno pozornost zasluži njegova knjiga Uvod v prevodoslovje, ki je od leta 1993 doživela pet izdaj in se uporablja na nemških univerzah, prevedena pa je tudi v hrvaščino. Leta 2007 je postal dopisni član SAZU, 2009 pa častni senator Univerze v Ljubljani.