Njegovo temeljno delo, Bit in čas, je izšlo leta 1927. Osnovni projekt knjige je Mišljenje Biti skozi človeško končnost (smrtnost). V Biti in času Heidegger prvič odpre teme, ki ga bodo zaposlovale čez celotno življenje: pozabo Biti, razmerje med mišljenjem in Bitjo, zgodovino metafizike in človekovo končnost in iz smrtnosti izhajajočo vpetost v časovnost.

Heidegger je ustvaril filozofijo, v kateri trdi, da narava človekovega obstoja vključuje njegovo aktivno delovanje v svetu. Poskušal je tudi preusmeriti zahodno filozofijo stran od metafizičnih in epistemoloških vprašanj in bolj poudarjati ontološka vprašanja, kot je recimo vprašanje biti oziroma najvišjega pomena obstoja. Heidegger danes velja za enega najvplivnejših in najpomembnejših filozofov 20. stoletja, ki presega pomen same filozofije, saj je vplival tudi na psihologijo, teologijo, literarno teorijo ter ostalo humanistiko, hkrati pa tudi za eno najbolj spornih oseb med filozofi. O njem kroži ogromno napačnih govoric, kot je na primer, da je Heidegger mislec oziroma filozof biti.

Filozofa Tine Hribar in Ivo Urbančič veljata za najpomembnejša predstavnika slovenske recepcije Heideggrove misli.