Ko je leta 1954 živela v Bruslju, se je opogumila in svoj prvi v francoščini napisan roman Imam petnajst let in nočem umreti poslala na natečaj pariškega dnevnika Le Parisien libéré za veliko nagrado resnica (grand prix Véité), kjer je prejela prvo mesto. Roman je postal obvezno šolsko čtivo in svetovna uspešnica, ki so je prodali več kot deset milijonov izvodov.
Sledila so številna literarna dela, med njimi romana Bog zamuja (1955) in Zaprti kardinal (1962). V romanu z naslovom Ni tako lahko živeti (1957) je opisala pot mladega dekleta brez državljanstva in dokumentov, zato ga pogosto natiskujejo skupaj z romanom Imam petnajst let in nočem umreti.
V svoji pisateljski karieri je napisala več kot štirideset del in prehajala skozi številne literarne prostore. Za roman Mongolski jezdec (1976) je v letu njegovega izida prejela nagrado Francoske akademije za novelo (prix de la nouvelle). Enega največjih uspehov je doživela z romanom Afriški veter (1989), v katerem je presenetila z mnogimi slogovnimi in jezikovnimi novostmi in preobrati, njej ljubi ameriški topos pa je povezala z afriško celino. Izšel je v več kot milijon izvodih, zanj je prejela tudi nagrado Maison de la Presse. Prejela je še francoski državni odlikovanji vitez legije časti in poveljnik reda umetnosti in literature ter madžarski red za zasluge. Ob njeni domišljijski širini in literarni svobodi ne preseneča, da je pod psevdonimom William Dickinson objavljala celo grozljivke. Ustvarjala je tudi za gledališče, radio in televizijo. Umrla je 6. oktobra 2015.