Ukvarjal se je tudi s pisanjem zgodovinskih kronik, vojaške doktrine in dramskih del, med katerimi izstopa komedija Mandragola (1518). Med zgodovinskimi in političnimi spisi je najpomembnejše politično filozofsko delo Vladar (Il principe), v katerem zavrže politični idealizem predhodnikov. Na podlagi zgodovinskega izročila in osebnih izkušenj diplomata v tem delu razpravlja v obliki nasvetov vladarju o nujnosti uporabe prisile in nemoralnega ravnanja, da vladar zavaruje svojo oblast in vzpostavi spoštovanje zakonov, kar oboje vodi v končni smoter blaginje države. V mnogo obširnejšem, a enakovredno vplivnem delu Razprave o prvih desetih knjigah Tita Livija simpatizira z republikansko politično ureditvijo in demokratičnimi ideali Starega Rima.