Nadia Roncelli se v glavnem ukvarja s knjižnim programom Mladike. Poskrbela je za rubriko Fokus v 9. številki Mladike z naslovom Izbira italijanščine v pisanju slovenskih avtorjev: zatajitev ali odprtost do drugega? Tema se ji je zdela zanimiva in žgečkljiva, ker se pojav prehajanja iz tradicionalnega slovenskega kulturnega prostora vedno bolj širi v tuj jezik.
V zamejstvu v Italiji je bil jezik moralna oziroma etična vrednota, ni bil samo nekaj etničnega. »Tu ustvarjati v slovenščini je stvar samozavestne izbire oziroma odgovornosti. Ta meja se je v zadnjih letih razpršila, pojav prehajanj k italijanskemu jeziku se zdaj širi,« pojasnjuje Roncellijeva. Imajo kar nekaj avtoric, ki pišejo samo v italijanščini, nekateri pa pišejo v obeh jezikih (Dušan Jelinčič). Postavljajo si vprašanje, zakaj se to dogaja. Postavlja pa se tudi vprašanje, kam sodijo ta dela, ali v slovensko ali italijansko književnost. Kot tudi, kaj sploh določa slovensko književnost: da je avtor Slovenec, da piše slovenskemu bralcu, da se dogajanje odvija na Slovenskem? Po njenem je slovenski pisatelj tisti, ki se zavestno odloča za pisanje v slovenskem jeziku. Za zamejstvo je značilno, da se o tovrstnih problematikah molči. Sprašujejo pa se, kam gremo, kam nas bo to peljalo.
