Pisec je bil kljub provincialnemu poreklu – sodobniki so v zvezi z njegovim slogom omenjali težko opredeljivo patavinitas, »padovanstvo« – deležen dobre izobrazbe v prestolnici, podobno kot denimo Horacij. Večino življenja je preživel v Rimu, ni pa se odločil za kariero v politiki in je zato pisal brez politične ali vojaške izkušnje. Več njegovih filozofskih spisov, v katerih je menda posnemal Cicerona, je izgubljenih.
Delo Ab urbe condita libri je prvotno obsegalo 142 knjig v antičnem pomenu, od katerih ima vsaka povprečno 50 poglavij, vendar ni v celoti ohranjeno. Ohranile so se knjige 1–10 ter 21–45 ter redki odlomki drugih (denimo tisti, kjer opisuje Ciceronovo smrt in jih je ohranil Seneka Starejši) ter periohe, kratki izvlečki izgubljenih knjig, spisani verjetno med 3. in 4. stoletjem.
Tit Livij je v prvih petih knjigah Ab urbe condita popisal zgodovino od ustanovitve mesta do Avgustove smrti. V delu se vrača k letopisni strukturi, značilni za rimsko zgodovinopisje. Ni mu šlo za slavo, piše. »Če bo ostal moj sloves v tolikšni množici piscev v temi, mi bosta vtolažbo stopnja dostojanstva in veličina tistih, ki bodo zasenčili moje ime.« Teh je nepreštevna množica, med avtorji, na katere je vplival, so bili Dante Alighieri, Poggio Bracciolini, Leonardo Bruni pa Niccolò Macchiavelli (katerega Razmišljanja ob prvih desetih knjigah Tita Livija je Slovenska matica izdala že pred časom), William Shakespeare in mnogi drugi. Ko se je Primož Simoniti lotil prevajanja Livija, je imel v mislih vse bolj bolečo belo liso slovenske prevodne literature s področja antičnega zgodovinopisja. V slovenščini so bralcem že dolgo na voljo Herodot, Tukidid in Polibij pa Salustij, Tacit in Svetonij, le z Livijem, »knezom latinskih zgodovinarjev«, se iz vrste razlogov – med njimi sta vsekakor tudi slog in obseg – ni spoprijel še nihče.
