Lockovo delo Razprava o človeškem razumu je eno najbolj prelomnih del v zgodovini filozofske misli. To trditev potrjujejo in utemeljujejo filozofska stališča samega Locka, še posebej povedno in pomembno je njegovo razmišljanje o povodu za nastanek omenjenega dela: »Kajti razmišljal sem, da je prvi korak k zadovoljitvi različnih raziskav, katerim se je človekov duh v veliki meri zmožen posvetiti, pregledati naš lastni razum, preiskati naše lastne moči in uvideti, katerim stvarem so se prilagodile. Dokler nismo storili tega, sem sumil, da smo začeli na napačnem koncu in zaman iskali zadovoljstvo v mirnem in varnem posedovanju resnic /…/ Če pa so zmožnosti našega razuma dobro obravnavane, ko je torej odkrit obseg naše vednosti in najden horizont, ki postavlja meje med razsvetljenimi in temnimi deli stvari, med tistim, kar je in kar za nas ni dojemljivo, bi se lahko ljudje nemara z manjšimi predsodki potopili v neprikrito nevednost o enem ter z večjo prednostjo in zadovoljstvom uporabljali svoje misli in diskurz pri drugem.« (I.1.7).
Locke si je torej zastavil nalogo preučevanja same vednosti. In sicer ne le njenih meja in obsega, ampak tudi njenega izvira. Ob opozarjanju na nevarnosti dogmatizma in praznoverja si je v Razpravi nenehno prizadeval za doseganje intelektualne odgovornosti, ki nam bo omogočila, da se ne le otresemo in znebimo političnih, religioznih in intelektualnih pritiskov, predsodkov in mnenj, ampak da tudi prevzamemo svojo vlogo kot racionalni delovalci, ki uporabljamo razum, da nas vodi k najboljšemu možnemu življenju. Čeprav se na eni strani vztrajno in silovito bojuje proti dogmatizmu, je na drugi pragmatik: »Ljudje so lahko z razlogom zelo zadovoljni s tistim, za kar je Bog mislil, da je zanje primerno, saj jim je dal /…/ karkoli je nujno za udobno življenje in oblikovanje vrline, ter jim omogočil odkrivanje udobne oskrbe potreb tega življenja in načina, ki vodi k boljšemu življenju« (I.1.5).
Prihodnje leto načrtujemo še izdajo drugega zvezka.
