V literarno-zgodovinski študiji Leta nevarnega življenja. Pet fragmentov o slovenski literaturi in drugi svetovni vojni avtor natančneje razbira romaneskna dela tako pričevalcev vojne, med njimi Edvarda Kocbeka, Vitomila Zupana, Lojzeta Kovačiča in Zorka Simčiča, kot mlajših avtorjev sodobnega slovenskega romana na temo druge svetovne vojne. »Matevž Kos v knjigi Leta nevarnega življenja stavi na literarnozgodovinsko poetiko fragmenta, na to, da lahko fragment, ki celote ne poskuša zajeti po dolgem in počez, o njej vendarle pove več kot izčrpna sinteza. Poleg tega daje bralcu jasno vedeti, da s svojo literarnozgodovinsko pripovedjo, ki literarni kaj in kako dopolnjuje zlasti z zgodovinskim kontekstom, plete zgodbo, zgodbo o zgodbah. Podoba celote, ki se izpisuje na straneh Kosove knjige, nikakor ni enoznačna, zaznamovana z vnaprejšnjo avtorjevo sodbo. Zgodovina je »temna snov«. Zgodovinsko dogajanje na Slovenskem med drugo svetovno vojno se Kosu kaže kot veriženje navzkrižnih procesov – »okupacija, upor, revolucija, protirevolucija, državljanska vojna, kolaboracija« –, s tem da so legitimnost upora načeli revolucionarno nasilje med vojno in množični pomori po njej, legitimnost odpora proti revolucionarnemu nasilju pa sodelovanje z okupatorjem. V tej zapleteni konstelaciji »preostanek« rešuje literatura, pričevanjska in izmišljijska. Literatura ta presežni preostanek lovi bodisi iz perspektive jaza v avtobiografski dnevniški prozi ali romanu bodisi z večperspektivično pripovedjo v polifonem romanu: s svojim vsakokratnim tako resniči to, kar se je, in tisto, kar bi se lahko zgodilo. V Kosovih fragmentih se kot najboljša slovenska literatura o drugi svetovni vojni navsezadnje izkristalizira pisanje, ki ga odlikujejo piščeva brezobzirna iskrenost do sebe oziroma drža brez predsodkov do drugih, čutnonazorno priklicevanje človeške izkušnje in slogovna ekonomija, ki nedoumljivost in strašljivost človeške usode prikazuje asketsko, z ‘manj je več’,« je zapisal strokovni recenzent prof. dr. Vid Snoj.
